Okna so lahko majhna ali velika

Kakšna okna pa se dopadejo vam?

Meni, ko takole gledam hiše, moram priznati, da sem sama sebe presenetila, ne fascinirajo preveč velika okna, pa čeprav je danes trend ravno takšen. Ne rečem, da ni lepo videti hišo, ki ima velika okna, celotni zgled hiše je lep in hiša je tako lepa in bogata. Če pa pogledamo iz praktičnega vidika, pa mi niti najmanj ni všeč.

Motiti me je začelo, ko so pri nas sosedje gradili hišo in okna na tej hiši so res velika. Tako, ko so se vselili, se iz njihove hiše vidi čisto vse. Ko se ti pelješ z avtom mimo, vidiš točno kje so, kaj delajo, kako so oblečeni.

Meni pomeni svoboda več, ne vem kako bi sploh lahko bila sproščena, če bi bila na njihovem mestu. Saj pravijo, da imajo žaluzije in jih spustijo. Ma to ni to. Žaluzije ne moreš imeti vedno spuščene, zato da te sosedje ne bodo videli. Jaz se včasih peljem mimo in si rečem, da ne bom gledala tja, a kaj ko ti pogled enostavno uide in pogledaš, prepričana sem, če bi okna bila manjša, ljudje ne bi toliko gledali noter, enostavno bi imeli zasebnost.

Saj ne rečem nekje na podeželju ali nekje, kjer ste ograjeni, da so okna velika, ker te nihče ne vidi, pa še takrat ne veste, kdo vas opazuje. Resnično mi to ni všeč in upam, da se bo trend spremenil in kmalu pridejo na trg drugačni stili hiš, ki bodo imele manjša okna in bo hiša vseeno izgledala prekrasno.

Ne vem zakaj smo si ustvarili, da hiša mora imeti velika okna, če ne ni lepa, prav tako je lahko hiša še kako pravljična, če so okna klasična in imate zasebnost. Kaj pa tiste klasične grajske gradnje, katerih okna so klasične velikosti in balkonček na sredini, ki ima ograjo, to so moje sanjske hiše in ne te, ki so že cele steklene.

Napačno oblikovanje obrvi

Obrvi so zelo pomembne za naš celotni videz obraza, čeprav jih včasih sploh ne opazimo, nekatere ženske porabijo kar veliko denarja in časa, da njihove obrvi izgledajo polno. Da pa se pride do polnega videza obrvi, pa mora biti pravilno oblikovanje obrvi glede na vaš celotni obraz, naj pomembnejše pa so oči. 

Jaz sem bila ena izmed tistih nesrečnic, ki sem si naredila več škode, kot koristi, ko sem si naredila nepravilno oblikovanje obrvi sama doma. To mi je bila šola, ker sem enostavno mogla kar dolgo čakati, da so mi obrvi spet zrasle. Prav spomnim se, da je bil takrat tudi en velik dogodek zame in kako sem bila jezna, da so moje obrvi izgledale tako. Vedno sem si želela imeti lepe, polne obrvi in ne vem kaj me je tisti dan prijelo, da je moje oblikovanje obrvi potekalo popolnoma narobe. Tako sem pulila in pulila obrvi, dokler nisem opazila, da sem jih populila preveč. Ko sem to opazila je bilo že prepozno in moje obrvi so tako bile že zelo tanke. To pa nisem bila jaz, jaz sem vedno imela rada lepe, polne obrvi. 

Ker si resnično nisem želela iti takšna na pomemben dogodek, sem šla k kozmetičarki, če mi lahko kaj naredi in naredi oblikovanje obrvi tako, da bodo spet lepe in goste. Ker nisem želela trajnega poseganja, je bila edina rešitev risanje z svinčnikom. Nekako je oblikovanje obrvi potekalo tako, da je počasi z linijami ustvarila debelejše obrvi in moj izgled je bil lepši. Nikoli in res nikoli več pa od takrat naprej, drastično ne posegam v obrvi, če katera dlačica izstopa jo spulim, drugače pa moje obrvi pustim, da pravilno oblikovanje obrvi naredi kozmetičarka in nobeden drug. Tako so moje obrvi vedno lepe in poudarijo moj pogled, oblikovanje obrvi pa prepustim strokovnjakom, ker jaz definitivno za to nisem.

Meditacija me je ozdravila vsakodnevnih skrbi

Že kot otrok se spominjam, da sem se veliko sekirala, nisem bila sproščen otrok, ki ga briga za vse, a takrat to name ni vlivalo, danes pa je meditacija tista, ki me je rešila vsakodnevnih skrbi, ker tako enostavno ni šlo več naprej. Moje telo je bilo utrujeno iz dneva v dan, lahko sem pojedla ne vem koliko vitaminov, telovadila, počivala, a telo je bilo utrujeno, dokler mi ena prijateljica ni povedala, da njo je rešila samo meditacija in nič drugega, da je tudi sama bila kot cunja.

Sprva nisem slišala njenih besed, potem pa sem, ker utrujenosti ni bilo konca, začela počasi prebirati, kaj meditacija sploh je in kakšne vrste meditacije poznamo. Bila sem zmedena, ker enostavno nisem vedela, kaj potrebujem jaz in katera meditacija bi zame bila tista prva. Poklicala sem prijateljico in ta mi je svetovala, da grem z njo, kamor hodi ona in bom sama videla, če mi je všeč. Res sem šla, kajti nisem imela kaj za izgubiti, moje telo pa je to potrebovalo, kajti bilo tik pred zlomom, prav čutila sme to. 

Nisem imela besed, kako mi je meditacija pasala, naučila sem se marsikaj o sebi, svojem telesu, bila sem zgrožena, kako narobe sem jaz dihala in kdaj sem nazadnje vdihnila z polnimi pljuči, kot da sem se bala dihati. To je bil pri meni največji problem, lahko rečem, da sem se ponovno učila dihati svobodno in globoko. Kako sem uživala, tedni so tekli, meditacija je zdravila moje telo, jaz pa sem se iz dneva v dan počutila boljše, imela več energije, ponovno nasmeh na obrazu in pozitivne misli. Mene je meditacija popeljala nazaj tja, kjer sem bila srečna in zadovoljna. Danes je meditacija del mojega dneva. Nikoli in res nikoli ne mine dan, da ne meditiram, tako sem se navadila in meditacija mi daje zdravje in srečni nasmeh, to je dovolj, da je del mojega življenja.

Športna zaščitna očala vedno nosim pri teku

Obožujem tek, tekla bi vsak dan, če bi mi čas dopuščal, vendar mi ne, tako tečem trikrat na teden in vedno nosim športna zaščitna očala, pa naj bo jutro, večer, sončno ali oblačno. Mogoče me kdaj kdo gleda malo čudno, če tečem zvečer pred temo, ko ni več sonca in imam zaščitna očala, vendar tako sem se navadila, ker mi enostavno odgovarja.

Tako imam očala zaradi treh stvari:

  • Počutim se bolj svobodno, manj ljudi me prepozna in lahko se posvečam samo svojemu teku,
  • Zaradi vetra,
  • Zaradi sonca.

Lahko rečem, da mi zaščitna očala še najbolj pomagajo pri vetru. Tako sem se navadila na njih, da če jih slučajno pozabim, prav težko tečem in oči se mi enostavno solzijo in občutek ni isti, kot pa če imam zaščitna očala, ki preprečijo vse to.

Tek je zame sprostitev, prav vidno se pozna razlika po počutju, tisti dan ko tečem in tisti dan ko ne. Moje telo potrebuje tek, brez njega ne morem. Nekaj časa nisem tekla, ker mi zdravje ni omogočalo, počutila sme se izgubljena. Danes še bolj skrbim za svoje telo, da ne pride do tega, pazim na stopala, kolena, na stil teka, ker samo tako vem, da bom lahko tekla še dolgo.

Naj pomembnejša oprema za tek zame je:

  • Tekaške hlače,
  • Vetrovka,
  • Dobra treking obutev,
  • Zaščitna očala.

To je to, to je ta oprema v kateri lahko jaz pretečem kilometre in kilometre in se ne utrudim. Najbolj pa je zanimivo, da sprva očal nisem nosila, pa sem jih enkrat dala gor zaradi sonca in takrat so vedno z menoj, to so moja zaščitna očala, s katerimi se počutim dobro in predvsem tudi športno, še občutek športnega videza mi dajejo, tako da je korak pri teku še lažji, kot bi bil sicer. Če mislite a ni mogoče, pa si enkrat dajte gor dobra zaščitna očala pri teku pa boste videli o čem govorim.…

Žaluzije in zasebnost, ki jo vsi potrebujemo

Kot večina študentov sem tudi sam moral od doma v podnajemniško stanovanje, da bi doštudiral, kar sem si želel. Z starši smo najeli stanovanje in nihče takrat ni opazil, da žaluzije niso na oknih, vsi smo videli, da je stanovanje lepo, svetlo, v centru mesta, da nisem potreboval avta in za nas je to bilo idealno stanovanje. 

Ko sem že kar nekaj časa živel v tem stanovanju od oktobra naprej, pa se nekako nisem mogel sprostiti, skozi sem bil nervozen in nikakor nisem mogel ugotoviti zakaj in da je krivo to, da žaluzije niso bile na oknih. No saj vseeno, tudi polkna bi prišla prav, vendar danes so žaluzije tiste, ki so pogosteje na oknih. Tako sem živel naprej in nisem polagal pozornosti dokler ni prišla zima in se je stemnilo že pozno popoldan in tako so bili večeri zelo dolgi. Takrat sem bil večina v podnajemniškem stanovanju, ker sem se učil za izpite in sem imel prižgano luč. Na kar sem končno opazil, da bi potreboval žaluzije, ker se je skozi moja okna videlo vse. Moje stanovanje je bilo v mestu in pretok ljudi po ulici zraven mojega stanovanja je bilo veliko. 

To je bil dan, ko sem tudi spoznal, zakaj sem bil tako živčen, enostavno se v stanovanju nisem počutil sproščenega, ker nisem imel zasebnosti. To je bilo to, našel sem rešitev in že drugi dan poklical lastnika, kako in kaj je glede tega. Lastnik ni bil ravno navdušen, da bi se montirale žaluzije na njegove stroške, ker seveda ni živel v tem stanovanju ni čutil, kako se človek počuti, ko nima zasebnosti, bolj ko sem mu skušal razložiti, da okna to potrebujejo, bolj je on vztrajal, da žaluzije niso potrebne. Danes imam na oknih temne zavese in rešen problem. Preprečijo mi poglede mimoidočih in tako imam svojo zasebnost, ki jo še kako potrebujemo, žaluzije bi sicer bile rešitev, a kaj ko lastnik ne dovoli.

 …

Športna zaščitna očala vedno nosim pri teku

Obožujem tek, tekla bi vsak dan, če bi mi čas dopuščal, vendar mi ne, tako tečem trikrat na teden in vedno nosim športna zaščitna očala, pa naj bo jutro, večer, sončno ali oblačno. Mogoče me kdaj kdo gleda malo čudno, če tečem zvečer pred temo, ko ni več sonca in imam zaščitna očala, vendar tako sem se navadila, ker mi enostavno odgovarja.

Tako imam očala zaradi treh stvari: 

  • Počutim se bolj svobodno, manj ljudi me prepozna in lahko se posvečam samo svojemu teku,
  • Zaradi vetra,
  • Zaradi sonca.

Lahko rečem, da mi zaščitna očala še najbolj pomagajo pri vetru. Tako sem se navadila na njih, da če jih slučajno pozabim, prav težko tečem in oči se mi enostavno solzijo in občutek ni isti, kot pa če imam zaščitna očala, ki preprečijo vse to.

Tek je zame sprostitev, prav vidno se pozna razlika po počutju, tisti dan ko tečem in tisti dan ko ne. Moje telo potrebuje tek, brez njega ne morem. Nekaj časa nisem tekla, ker mi zdravje ni omogočalo, počutila sme se izgubljena. Danes še bolj skrbim za svoje telo, da ne pride do tega, pazim na stopala, kolena, na stil teka, ker samo tako vem, da bom lahko tekla še dolgo. 

Naj pomembnejša oprema za tek zame je:

  • Tekaške hlače, 
  • Vetrovka,
  • Dobra treking obutev,
  • Zaščitna očala.

To je to, to je ta oprema v kateri lahko jaz pretečem kilometre in kilometre in se ne utrudim. Najbolj pa je zanimivo, da sprva očal nisem nosila, pa sem jih enkrat dala gor zaradi sonca in takrat so vedno z menoj, to so moja zaščitna očala, s katerimi se počutim dobro in predvsem tudi športno, še občutek športnega videza mi dajejo, tako da je korak pri teku še lažji, kot bi bil sicer. Če mislite a ni mogoče, pa si enkrat dajte gor dobra zaščitna očala pri teku pa boste videli o čem govorim.

 …

Tako zelo si želim povečanje prsi

Nikoli nisem znala postaviti sebe na prvo mesto in vedno so imeli v mojem življenju vsi prvo besedo, če sem že povedala svoje mnenje so me v družini vedno potolkli. Tako sem rasla sama s seboj in se imela rada. Ker so moje prsi bile zelo majhne, je bila moja skrita želja povečanje prsi, vendar tega si nisem nikoli upala povedati. Je, pa ena stvar, že od fakultete sem šparala denar, da bi se enkrat le opogumila in si povečanje prsi naredila. 

Ker pa sem bila tiha in prestrašena, si nikoli nisem mislila, da se mi bo življenje spremenilo, ko se bo en fant tako noro zaljubil v mene, da me nikakor ne bo izpustil iz mojega življenja. Prvič v življenju je nekdo poslušal moje mnenje in cenil kar sem delala in govorila. Tako lep občutek je bil to. Včasih sem od sreče jokala. Pa sem se odločila, da tudi njemu povem za mojo skrito željo, glede povečanje prsi. Priznam, da me je bilo strah, kako bo odreagiral, mislila sem si, da mi bo rekel, kaj ti to treba, saj jaz sem zadovoljen z tvojimi prsmi in da so itak lepe. No, pa me je presenetil, razumel me je, češ, če že tako dolgo hrepeniš po tem, pa bova skupaj poiskala kliniko, kamor bi lahko šla na prvi pregled povečanje prsi, da mi povedo, če je to pri meni sploh možno.

Takrat sem vedela, da imam fenomenalnega fanta, ki mi stoji ob strani in me upošteva, seveda sem si dala naredit povečanje prsi in tega svoji družini niti nisem povedala in da vam povem, res je, da sem malo skrivala, ampak še danes ne vedo, da sem si dala naredit povečanje prsi, meni pa je kar všeč, da tega ne vedo, ker bi sigurno imeli ogromno pripomb, zakaj mi tega treba in zakaj sem si šla to naredit.

 …

Pomlajevanje obraza po štiridesetem

Pa se začne, tudi če ne boste pričakovale, ker vam je koža vedno služila, da ste bil lepe, potem po štiridesetem pa še kako prav pride pomlajevanje obraza, ko vidimo, da se koža spreminja. Nekatere ženske so navajene, da dajejo koži na obrazu več pozornosti, ker niso te srečnice, da bi njihova koža bila lepa, brez aken, napeta, spet druge pa enostavno problematične kože na obrazu ne poznajo.

Sigurno pride čas, pri nekaterih prej, pri nekaterih kasneje, da se koža začne starati in pomlajevanje obraza še kako prav pride, ker koža na obrazu izgubi elastičnost, pojavijo se prve gubice in koža na obrazu ne deluje več tako sveže. Sama sem bila ta srečnica, ko je moja koža bila vedno lepa in se z njo nisem kaj dosti ukvarjala, tako da kozmetičnih izdelkov za kožo na obrazu skoraj nisem poznala. Potem pa me je vse skupaj pri 40 letih presenetilo.

Začela sem opažati ohlapno kožo, kar naenkrat sem slišala, da so me ljudje začeli vikati, kar me prej niso, pa mi je dalo misliti, da se mi je obraz postaral in da bi mi še kako prav prišlo pomlajevanje obraza, da bi moja koža dobila eno vitaminsko bombo, ker sem videla, da jo bom sedaj morala redno negovati.

Pa se je začela moja misija za pomlajevanje obraza, morala sem se poučiti o negi kože na obrazu od vsega začetka, kakšno nega za obraz je primerna, kakšno vrste kožo imam in tako naprej. Ja, res, sem bila srečnica, saj še to nisem vedela, kateri tip kože na obrazu imam, takrat ni bilo pomembno katero kremo sem uporabljala, moja koža je sijala od zdravja. 

Tako sem pri 40 letih naštudirala vse in to je bila moja zadnja priložnost, da sem poskrbela za pomlajevanje obraza, ker če sedaj ne bi negovala kože na obrazu, bi se gubice kar vrstile in elastičnost kože bi se izgubila. 

Za določena plovila seveda potrebuješ izpit

Velikokrat mi je na morju pogled pobegnil na plovila, ki so plula po obali in sem si tega želela tudi sama, a bi kdaj lahko šla z nekom, ki bi me peljal po morju. Da bi sama naredila izpit, se nisem niti počutila tako sposobno in enostavno ga ne bi toliko potrebovala. To so tista poletja, ko vsi uživajo in plovila res pridejo prav. Nekateri gredo na morje z malimi čolnički, drugi imajo malo večje barke, spet drugi jadrnice. 

Poznam kar nekaj ljudi, ki gredo vsako leto na organizirano jadranje, meni osebno ko poslušam mi je res lepo, da pa bi sama za več dni skupaj šla z jadrnico, seveda z usposobljenimi ljudmi, pa nisem nikoli niti pomislila.

No, do dneva, ko sem srečala svojo simpatijo iz otroških let. Nisva se dolgo videla in po kratkem pogovoru, sva nekako prišla na plovila in debata je šla tako daleč, da je povedal, da ima jadrnico na morju in  da organizira jadranja, če bi me kdaj zanimalo. Z nasmehom sem ga pogledala in mu priznala, da še nikoli nisem bila na jadrnici, da so mi plovila sicer na morju zelo všeč, da jih večkrat opazujem iz morja, to pa je tudi vse. Ker sem mu bila še vedno zelo pri srcu, me je povabil na kratek izlet po morju, kjer bi bil samo on in jaz, da če kaj ne bi bilo v redu, če bi mi bilo slabo, se ne bi v redu počutila, da bi šla takoj nazaj. 

Sprejela sem ponudbo, kajti morska plovila so mi bila res všeč in imela sem željo, vendar pa določen strah in ta enodnevni izlet z jadrnico je bila super ideja. Pa sva šla, tam so bila različna plovila in ko sem jaz videla njegovo jadrnico, moram priznati, da sem bila kar šokirana. Bila je velika in prekrasna, tisti dan si bom zapolnila za celo življenje, bila sem kot morska deklica, uživala sem 100 na uro.