Moji babici so zelo zgodaj diagnosticirali revmatoidni artritis, in še preden sem bila polnoletna, je bila na večletnem zdravljenju, ki ni bilo nikoli uspešno. Kljub temu je pa nikoli ni ustavilo, da ne bi vsak dan prehodila vsaj dveh ur v gozdu ali pa še kaj več. Da ne govorim o tem, da je bil jen vrt vedno urejen tako kakor, da bi ga urejal strokovnjak. Je pa zato zelo pogosto jamrala, kako jo vse boli. 

Najverjetneje je zelo težko, ko si tak, kakršna je moja babica. Po eni strani si zelo aktiven in želiš pri svojih šestdesetih letih biti vsak dan aktiven in narediti sam, pa žal ne moreš, ker te revmatoidni artritis ovira pri tem. Če je bila aktivna toliko, kolikor si je želela, je imela vse sklepe razbolene, če je bila manj aktivna, se pa ni dobro počutila. Težka odločitev, ki si je niti pri komaj petnajstih letih nisem nikoli dobro predstavljala. Imela je nekaj zdravil, ki so jih predpisali zdravniki in še nekaj svojih domači pripravkov. Skupaj so pa naredili ravno toliko, da se je vsaj približno dobro počutila. No, vsaj, ko je bilo lepo vreme in se ni pripravljalo na spremembe, je bilo skoraj dobro. Takrat se revmatoidni artritis skoraj ni čutil in je lahko bila malce bolj aktivna. Malce se je vseeno revmatoidni artritis razbolel, ampak ni bilo tako hudo, da ni potrebovala protibolečinskih tablet.

Ko sem bila precej starejša in babica tudi, pa mi je en dan končno povedala, da so ji zdravniki predpisali nova zdravila, ki ji končno pomagajo tako, da je nič več ne boli. Takrat je bila stara okoli sedemdeset let in še vedno je bila zelo aktivna. Skoraj petnajst let je živela z zelo pogostimi bolečinami, preden so iznašli primerno zdravilo. Še dobro, da so ga in da je ni revmatoidni artritis privedel, do tega, da bi že čisto obupala.

…