Moja babica in revmatoidni artritis, ki jo že dolga leta spremlja

Moji babici so zelo zgodaj diagnosticirali revmatoidni artritis, in še preden sem bila polnoletna, je bila na večletnem zdravljenju, ki ni bilo nikoli uspešno. Kljub temu je pa nikoli ni ustavilo, da ne bi vsak dan prehodila vsaj dveh ur v gozdu ali pa še kaj več. Da ne govorim o tem, da je bil jen vrt vedno urejen tako kakor, da bi ga urejal strokovnjak. Je pa zato zelo pogosto jamrala, kako jo vse boli. 

Najverjetneje je zelo težko, ko si tak, kakršna je moja babica. Po eni strani si zelo aktiven in želiš pri svojih šestdesetih letih biti vsak dan aktiven in narediti sam, pa žal ne moreš, ker te revmatoidni artritis ovira pri tem. Če je bila aktivna toliko, kolikor si je želela, je imela vse sklepe razbolene, če je bila manj aktivna, se pa ni dobro počutila. Težka odločitev, ki si je niti pri komaj petnajstih letih nisem nikoli dobro predstavljala. Imela je nekaj zdravil, ki so jih predpisali zdravniki in še nekaj svojih domači pripravkov. Skupaj so pa naredili ravno toliko, da se je vsaj približno dobro počutila. No, vsaj, ko je bilo lepo vreme in se ni pripravljalo na spremembe, je bilo skoraj dobro. Takrat se revmatoidni artritis skoraj ni čutil in je lahko bila malce bolj aktivna. Malce se je vseeno revmatoidni artritis razbolel, ampak ni bilo tako hudo, da ni potrebovala protibolečinskih tablet.

Ko sem bila precej starejša in babica tudi, pa mi je en dan končno povedala, da so ji zdravniki predpisali nova zdravila, ki ji končno pomagajo tako, da je nič več ne boli. Takrat je bila stara okoli sedemdeset let in še vedno je bila zelo aktivna. Skoraj petnajst let je živela z zelo pogostimi bolečinami, preden so iznašli primerno zdravilo. Še dobro, da so ga in da je ni revmatoidni artritis privedel, do tega, da bi že čisto obupala.

Počeno letveno dno mojega kavča in mesec čakanja na novega

Končno se bom znebila raztegljivega kavča, ki ima počeno letveno dno in seveda ni več uporaben. Bil je v stanovanju, ko sem se preselila, ampak je bil očitno res že star. Nekajkrat sem se usedla nanj in je počilo. In to ne samo na enem delu, ampak na vsaj treh delih. In ne, nisem debela, v resnici sem presuha.

Lastnica je čakala, da kupi nov kavč in tako uredi vse naenkrat. Torej, ko pripeljejo nov kavč, odpeljejo še starega. Nadležno je bilo edino to, ker sem imela dober mesec v stanovanju kavč, ki je imel počeno letveno dno, in ni bilo uporabno. Če sem se želela usesti nanj, sem morala paziti, da sem se usedla skoraj na rob kavča, da ne bi še kaj počilo ali pa bi jaz padla skozi kavč na tla. Edini, ki je lahko ta kavč uporabljal, je bil moj maček. Tudi on ima sicer nekaj kil, ampak vseeno precej manj kakor on. Tako, da ga je počeno letveno dno vseeno zdržalo. Prav zavidala sem mu. 

Danes je že drugi dan, ko imam končno uporaben kavč. Novi kavč je tudi zelo velik in udoben, predvsem pa je pomembno, da ima celo letveno dno in ga lahko uporabljam. Edino sedaj moj maček ni zadovoljen, ker ima kar naenkrat več kot pol manj prostora na kavču, kakor ga je imel prej. Sicer se vseeno kavč raztegne v posteljo, ampak to edino pride v pošev, če bi imela koga na obisku in bi moral prespati. Za to, da bi pa oba z mačkom bila zadovoljna pa zagotovo ne. Saj se bo navadil, tako kot se je še vsega do sedaj.

Hecno kako včasih nekaj, kar ni pomembno v vsakdanjih opravilih, postane prioritetna točka, ki je skoraj najbolj pomembna, dokler se ne uredi. Tako kakor na primer v tem primeru letveno dno raztegljivega kavča. 

Ko ti postane kolesarjenje čisti užitek

Že nekaj časa sem premišljeval, kateri šport bi imel zase, da bi v njem užival. Ker sem bil prej tekač in sedaj ne morem več teči zaradi zdravstvenih težav, sem moral najti nadomestitev za tek. Najprej sem se odločil za pohode. Vse lepo in prav, ne bom rekel, da nisem užival v naravi, ampak nekaj mi je manjkalo, pa še sam nisem vedel, kaj bi to bilo. 

Nato pa so se želje spremenile, ko sem poleti gledal kolesarsko dirko. Takrat sem prvič pomislil, da bi lahko kolesaril. Ker sem doma imel eno staro kolo, sem se odločil, da najprej naredim nekaj kilometrov s starim kolesom, preden si privoščim novega. To sem naredil predvsem zato, da sem najprej videl, če me kolesarstvo res vedeli. 

Ko sem se šel prvič peljat s kolesom, sem vedel, da bom sedaj naprej kolesaril. To je bil čisti užitek. To je to, kar sem iskal. Kasneje sem si kupil novo kolo in celotno kolesarsko opremo in sedaj kolesarim vsak dan. 

Človek ne more verjeti, kako zelo potrebujemo nekaj zase, jaz sem to našel v kolesarjenju. Ne morem vam povedati, kako zelo uživam in kako lepo mi je kolesariti po različnih mestih. Vedno znova si izbiram nove in nove poti. Nikoli se ne vozim dlje časa po isti poti. 

Ko pride vikend, pa kolo dam v avto in grem na drugi konec Slovenije. To so res lepi spomini, kaj vse sem že prekolesaril in verjamem, da še veliko bom. Sedaj sem končno našel svojo strast in to je kolesarjenje. 

Otroške tunike in moja nečakinja

Še danes se spominjam, kako sem bila srečna, ko je sestra rodila punčko. Ker sem bila starejša od nje in sama otrok še nisem imela, sem bila še toliko bolj srečna. Ko sem hodila po trgovinah, sem že gledala otroške tunike, čeprav je bila zanje še premajhna. 

Takrat sem kupovala vse živo, sestra je bila daril vesela. Ko je bila nečakinja še majhna, se je mojih daril razveselila predvsem sestra. Ko pa je nečakinja odrasla, pa so se stvari spremenile, saj je komaj čakala, da ji prinesem kakšno darilo. Včasih sem jo vzela, kar s seboj in tako si je sama izbirala tunike, jaz pa sem ji jih z veseljem plačala. 

Ker so sedaj tunike in pajkice najbolj popularne, je to res enostavno in prikupno. Pri deklicah ni več potrebno komplicirati, enostavno so tunike tako lepe, da jih lahko skombiniraš z navadnimi pajkicami in vse skupaj izpade zelo lepo. 

Nečakinja me ima zelo rada in včasih greva nakupovat skupaj in se skupaj oblačiva v garderobah. Veliko se skupaj nasmejiva. Še dobro, da so tunike za odrasle tudi tako igrive, da se moja nečakinja ob tem pošteno nasmeji. Po nakupovanju greva na kavo in vroči kakav. To nam je že ritual. Včasih, ko pridem na obisk, mi nečakinja že sam reče, kdaj greva spet skupaj nakupovat. 

To je res, da starši nimajo toliko časa, kot pa ga imamo drugi. Jaz sem tako lahko res dobra teta, ker še nimam svojih otrok in lahko ta čas posvetim nečakinji. Samo upam pa lahko, da se bo kot odrasla tega tudi spominjala. 

Otroci gredo po svoji poti in ko bo odrasla, ne bodo več popularne tunike, takrat bo imela svoj stil. Je pa res, da bova lahko skupaj gledali slike in obujali spomine, kako dobro sva se imeli, ko sva kupovali nove tunike, ker sva resnično znali uživati. 

Žaluzije pomagajo, da otrok boljše spi

Vsi vemo, kako pomembno je spanje, in ko sem postala mama, sem si želela, da bi otrok dobil lepe spalne navade in da s tem ne bi imela težav. Spominjam se, kako so prvič, ko sem prišla domov s hčerko, bile spuščene žaluzije in mož mi je rekel, naj grem počivat. Tega ne bom nikoli pozabila. 

Resnično mi je to pomenilo veliko, da je bil tako skrben. Sama najprej nisem vedela, ali je dobro, da imam sredi dneva spuščene žaluzije, kajti tako bi lahko hčerka zamenjala dan za noč in obratno. So mi že prijateljice povedale, kakšne težave so imele glede tega, da otroci potem ponoči niso spali. Zato sem ravno malo dvignila žaluzije, tako, da je prišlo v sobo malo svetlobe in šla počivat. Tudi moja hčerka je takrat spala, tako, da sva počivali skupaj. 

Ko se je hčerka prebudila, je ponjo prišel moj mož in jo odnesel v dnevno sobo, mene pa pustil, da sem naprej počivala in mi spustil žaluzije do konca okna, da bi se le dobro spočila. Nikoli si nisem predstavljala, da bo mož tako zelo lepo poskrbel zame. Vedela sem, da komaj čaka, da bo imel otroka, da pa se bo tako organiziral, pa si res nisem predstavljala. 

Ko sem se naspala, sem dvignila žaluzije in prišla in šla v dnevno sobo, kjer sem pričakovala, da se mož ukvarja s hčerko. No, pa ni bilo tako, kajti oba sta spala. Videlo se je, da je tudi on utrujen, zato sva se zamenjala, kajti sedaj sem jaz njemu spustila žaluzije, da je lahko sredi dneva zaspal, midve s hčerko pa sva šli jest in se uredit. 

Dobiti otroka in urediti pravi urnik je težko, kajti otrok je tisti, ki ti narekuje tempo in tukaj ne moreš nič. Tudi žaluzije včasih ne pomagajo. 

Izola je kraj, kamor se odpeljem, ko potrebujem čas zase

Čas, ki ga namenimo sebi, je vedno dobrodošel. Sama sem se tega začela zavedati dokaj pozna. Ampak saj veste, kako pravijo, boljše pozno kot pa nikoli. Tako je meni Izola kraj, kjer si napolnim svoje baterije. 

Že kot majhna smo vedno hodili v Izolo na morje, kasneje pa se je odvilo tako, da sem imela to srečo, da sem kupila stanovanje v Izoli in tako lahko grem na obalo, kadarkoli želim. Pogosto pride v moje plane za konec tedna Izola, kajti ta kraj mi je res poseben.

Naj bo zima ali poletje, ko mi je Izola vedno lepa in vedno se imam tam lepo. Poleti se zel orada kopam in kolesarim. Ko pa pridejo hladnejši dnevi, se raje posvetim daljšim sprehodom. Tako še bolj spoznam Izolo, ker seveda nisem domačinka. Včasih se kateremu domačinu nasmejim, ko se pogovarjava in mi reče, da jaz bolj poznam Izolo kot pa on. 

Ja, Izola je kraj, ki je meni najljubši v Sloveniji. Sem človek, ki malo potuje izven države, kajti sem prepričana o tem, da je naša Slovenija tako lepa, da nimam prav nobene potrebe, da bi hodila kam drugam. Seveda se s tem ne strinjajo moji domači, ker nekateri radi potujejo, jaz pa sem bolj domača in mi je Slovenija dovolj. 

Ko sem premišljevala, kaj mi nudi Izola, sem ugotovila, da zelo veliko. Tako sem bolj srečen človek, ker se zavedam, kaj imam in kako se lahko imam lepo. Naša obala je tako lepo povezana in Izola je ravno nekje na sredini, tako da se lahko sprehodiš levo ali desno. Sama izbiram daljše neznane poti, kajti rada raziskujem in rada opazujem domačine in njihove vrtove. 

Mogoče pa bo enkrat Izola moj domači kraj, nikoli se ne ve in takrat vem, da bodo moji srečni dnevi.

Zobni implantati in prekrasni nasmeh

Zobje so zelo pomembni in prav je, da že, kot majhni dobimo prava navodila od staršev, kako je potrebno skrbeti za zobe. Seveda so zobni implantati rešitev, če nimaš te sreče, da so tvoji zobje lepi in zdravi. Drugače pa je najlepše, če negujete svoje zobe in jih ohranjate čim bolj zdrave in lepe. 

Sam nisem imel te sreče in moji zobje so bili grozni. Prišlo je tako daleč, da se nisem več smejal, ker mi je bilo nerodno zaradi zob. Takrat sem vedel, da tako ne bo šlo več naprej. Ko sem obiskal privat zobozdravnika in ga vprašal, ali bi zame bili primerni zobni implantati, mi je povedal, da je to ena izmed rešitev. 

Vse mi je razložil, kako to poteka in kako dolgo vse skupaj traja. Tako sem se odločil, da so zobni implantati prava rešitev zame, ker sem si tako zelo želel enkrat v življenju imeti lep nasmeh. To bi mi res veliko pomenilo. Tako sem se odločil, da si bom popravil vse zobe, tako zgoraj kot spodaj. Zavedal sem se, da je to draga zadeva, vendar sem se še bolj veselil svojega nasmeha. Najbolj me je motilo to, da ker se nisem smejal zaradi zob, je moj obraz postajal vedno bolj resen, to pa nisem bil jaz. 

Lahko rečem, da ni lahko, da so zobni implantati kar zahtevni, ko pa enkrat končaš, si pa lahko toliko bolj srečen, ker imaš končno enkrat lepe zobe in lep nasmeh. Bil sem presenečen, koliko ljudi si danes ureja zobe na ta način. Še zdaleč nisem bil eden izmed redkih, čakalne dobe so potrebne, zato lahko vemo, da so danes zobni implantati pogosti. 

Če bi lahko bi imel svoje zobe, ker pa te možnosti nimam več, so prava rešitev zobni implantati, ker so mi omogočili zdravo grizenje in lep nasmeh.

Kako je karitejevo maslo, je pozdravilo moje suhe lase


Saj sem vedela, da je karitejevo maslo odlično za kožo, ker sem ga že uporabljala. Nisem pa vedela, da lahko tudi izboljša stanje las. Ker sem si zelo dolgo svetlila lase, so bili moji lasje že kakor slama. Prav nobena maska ali losjon nista več pomagala. Potem sem se pa odločila, da preizkusim še kakšen domač pripravek iz naravnih sestavin in poizkusim srečo še na ta način.

Eno jajce in eno banano sem zmešala z mikserjem. Ko sem iskala posodo, kamor bi lahko masko za lase, pa sem našla še karitejevo maslo, na katero se že skoraj pozabila. Videla sem, da ga je bilo še veliko in zagotovo za kakšne tri maske. Tako sem se odločila, da bom tri vikende zaporedoma naredila takšno masko za lase, ki si jo bom vsaj za pol ure nanesla na lase. Res, da je takšna maska v resnici prava packarija, ki kar leze iz las, ampak bom vztrajala. Sem celo razmišljala, da si kupim plavalno kapo, s katero bi zamenjala plastično folijo, ki si jo ovijem okoli las z masko.

In res sem se držala discipline. Po prvem nanosu maske, se bili lasje malenkost boljši. Ampak ker se je to že zgodilo po kakšni drugi maski ali balzamu, nisem upala na kaj preveč na dolgi rok. Naslednji konec tedna sem zopet ponovila izdelavo maske, karitejevo maslo me je zelo rešilo, saj je bila maska resnično bolj prijetna kakor pa, če bi dodala le jajce in banano. Tako sem nadaljevala do tretjega vikenda in karitejevo maslo je bilo popolnoma izpraznjeno. Moji lasje pa končno z mnogo več življenja, kakor pa pred tremi tedni.

Naslednji dan sem se odločila, da bom ponovno kupila karitejevo maslo in si bom dvakrat na mesec do nadaljnjega delala maske za lase, ker vidim, da bom na ta način končno prišla nazaj do svojih las in se bom lahko poslovila od slamnatih las.

Kaj storiti, ko najdeš zlato uro breitling v lokalu in ne veš, od koga je

Ko sem zaključevala delo v lokalu, sem na čisto zadnjih sedežih našla breitling uro in niti približno nisem vedela od koga bi lahko bila. Vem, da je za to mizo dolgo sedela ena malo večja družba, ampak so bili vsi prvič na pijači, zato nikogar ne poznam. Ko sem malo pogledala po internetu, pa sem še ugotovila, da je to zelo vredna ura. 

Najdeno uro breitling sem varno pospravila v sef, ker sem se tako dogovorila s šefom. Se je vseeno zdelo pametno, da za tako pomembno drago stvar varno poskrbim. Čeprav se vseeno sprašujem, koliko moraš biti premožen, da ti uspe takšno uro pozabiti v lokalu. 

Ko sem čez dva dni ponovno prišla na delo, je bila breitling ura še vedno tam, in kot so mi sporočili, ni bilo tudi nobenega klica, da bi uro kdo pogrešal. Prav čudno res. Resnično sem upala, da bo kmalu se nekdo spomnil in prišel ponjo. Izmeno sem oddelala in ura je bila še vedno v lokalu. Naslednji dan sem imela popoldansko izmeno. Na najdeno breitling uro sem že skoraj pozabila, saj se mi je dogajalo toliko stvari, da si nisem več mogla zapomniti vsega. Po nekem času se je gneča strank umirila, ostalo je še nekaj miz, ki pa so bile vse postrežene. Medtem ko sem pospravljala, pa sem zaslišala, da je nekdo za točilnim pultom, ker me je pozdravil z „Dober večer“. Obrnila sem se in pozdravila nazaj ter vprašala za naročilo. Gospod pa mi je odgovoril z vprašanjem, ali se je morda nekaj dnevi, zvečer, našla pri zadnji mizi kakšna ura. Uro mi je zelo natančno opisal in opis se je skladal z najdeno uro. 

Z nasmeškom sem mu odgovorila, da me je že skrbelo, da ne bo nikogar po tako lepo uro. Gospod je bil zelo srečen, ko je prejel svojo breitling uro in dodal, da je to darilo od njegovega očeta in seveda da je prišel ponjo, le da ni utegnil prej, ker je bil na poti. Za najdeno uro breitling se mi je zahvalil z zelo lepo napitnino in mi zaželel lep dan.…

Umetno podaljševanje ali serum za rast trepalnic za večje trepalnice?

Moje trepalnice so zelo kratke in svetle in za boljšo spremembo si želim preizkusiti serum za rast trepalnic, vendar imam mešane informacije o tem, ali to deluje. Ker je na trgu kar nekaj proizvodov različnih proizvajalcev in je že tukaj težko narediti selekcijo brez pravih informacij, sem se pozanimala pri prijateljicah, ki so to že preizkusile, da dobim čim več podatkov iz prve roke. 

Informacije, ki sem jih prejela, so bile mešane. Od tega, da nekaterim to ni pomagalo, do tega, da je nekaterim zelo pomagalo. Seveda je bilo tudi nekaj razlike pri samem izdelku, ker niso vse uporabljale enakega seruma za rast trepalnic, zato je težko presoditi, kaj je sedaj res in kaj ne. Poleg tega pa nekatere tudi niso bile najbolj dosledne pri uporabi, kar pa podatek o pravi učinkovitosti precej zamegli. 

Po nekaj tedenskem razmišljanju sem se odločila, da preizkusim tisti serum za rast trepalnic, za katerega mi je največ prijateljic potrdilo povečano rast trepalnic. Težko pričakovani mesec, v katerem bom ugotovila, ali to pravzaprav bo imelo rezultat, se je končno začel. Zares se je po približno štirih tednih opazil manjši rezultat. Povedali so mi tudi, da to ni končen rezultat, saj bodo trepalnice še nekaj časa rasle, zato je treba serum za rast trepalnic, uporabljati kar nekaj mesecev, da se doseže maksimalen rezultat.

Po približno treh mesecih je bil rezultat končno mnogo bolj opazen, a vseeno ne takšen kot bi želela. Ker imam svetlejše trepalnice si jih moram še vedno temnit z maskaro in ne vem, ali ne bi bilo trajno podaljševanje bolj učinkovito za to, kar želim doseči. Še nekaj časa bom zagotovo počakala, da bo serum za rast trepalnic, deloval in naredil, kar lahko naredi, v vmesnem času si jih bom tudi trajno pobarvala in oblikovala in če ne bo to tisto, kar si želim, si jih bom verjetno vseeno trajno podaljšala.